Kronološki zapis tekmovanja Pokal občinskih prvakov v malem nogometu

Na fotografiji ekipa Sportklub Velenje, prvi prvak POP tekmovanja v malem nogometu

Da ima mali nogomet v Sloveniji bogato zgodovino, pričajo zapisi nekdanjega novinarja in vodje mnogih malonogometnih tekmovanj Boruta Planinšiča st. Tokrat objavljamo njegov prispevek o tekmovanju Pokala občinskih prvakov (POP) v malem nogometu, ki je potekalo od 1990 do 2003. V 13 sezonah tekmovanja je bilo odigranih 716 tekem, nastopalo je 143 ekip z več kot 2500 igralci in 59.000 igralci. 

 

POP kot pomembna popestritev SLO malonogometne scene

V poletju 1990. se je rodilo še eno malonogometno tekmovanje na vseslovenski ravni. Prvotnega imena Pokal občinskih prvakov Slovenije se je kot poenostavljena izpeljanka oziroma kratica kmalu prijel naziv POP Slovenije (v 13-ih sezonah je bilo odigranih 716 tekem, doseženih 5290 golov, sodelovalo je 143 ekip z 2500 igralci, tekmovanje je spremljalo prek 59.000 gledalcev). Kot štiri leta predtem Slovenski revialni pokal/SRP, je tudi to tekmovanje nastalo kot izraz želja, potreb in uveljavljanja tekmovalnih ambicij športnih društev, porajajočih se klubov in neformalnih skupin po nadgradnji svojih aktivnosti v širšem merilu. Torej v interesu zapolnitve praznine, ki je bila ob takratni premajhni angažiranosti krovne nogometne zveze, ta je namreč enkrat letno zmogla organizirati zgolj enodnevne turnirje za republiško prvenstvo, očitna.

Tedanje razmere so bile tako rekoč idealne, da je ideja hitro padla na plodna tla. Še zlasti zaradi enostavnosti vključevanja brez pretiranih omejitev in stroškov ter samega načina tekmovanja. To je bilo organizirano po tako imenovanem pokalnem sistemu na izločanje, štiri najboljše ekipe so o zmagovalcu odločale na zaključnih turnirjih (Final Four). Ekipe so v posameznem krogu odigrale po dve medsebojni tekmi (gostitelj – gost), v začetnih krogih so bile teritorialno razporejene v štiri območne skupine (regije), v medregijsko domeno je preraslo šele v sklepni fazi. Tekme v terminih med tednom so na asfaltnih igriščih na prostem (le izjemoma v dvorani) trajale 2 x 25 minut, z 1+4 igralci in s t.i. normalno nogometno žogo št. 4. Tekmovanje je bilo razmeroma dobro medijsko pokrito, o njem so poročali Ekipa, Delo, Večer, Dnevnik, Slovenec, Sportske novosti in številni lokalni mediji.

POP Slovenije sem kot pobudnik od vsega začetka vodil Borut Planinšič, kot člana tekmovalne komisije sta asistirala Franc Golob iz Maribora in Igor Grčar iz Zagorja ob Savi. Pomemben delež pri povezovanju in animiranju tekmovanja so v vlogah organizatorjev, predstavnikov ekip in delegatov prispevali še Peter Hribernik (Celje), Franjo Paradiž (Pameče), Stane Zule (Slovenske Konjice), Zdravko Golob (Velenje), Božidar Repnik (Škale), Rudi Kus (Radlje ob Dravi), Benjamin Jakičič (Brezno), Franc Ahčin (Škofja Loka), Ivan Šakić (Kočevska Reka), Branko in Igor Tuš (Voličina) … Takisto nekateri profilirani nogometni sodniki, Zlatko Rauković (Velenje), Silvo Borošak (Maribor/Sp. Duplek), Gojko Živković (Šoštanj), Dušan Turk (Maribor), Ladislav Audič (Hrastnik), Bogdan Rančan (Celje), Andrej Breznik (Pameče), Bojan Lepoglavec (Maribor), Stane Babič (Laško) …

 

Kalilnica (kasnejših) SLO reprezentantov

Tekmovanje POP Slovenije se je pričelo 11. septembra 1990, v uvodni sezoni 1990/91 je sodelovalo 37 ekip, prvi prvak je postal Sportklub iz Velenja, ki je skupno osvojil tri zmagovalne lovorike, kot tudi Kremenčkovi iz Pameč, dva naslova je osvojil KMN Branik Talci iz Maribora. V trinajstih sezonah je sodelovalo skupno 143 različnih ekip iz vseh delov Slovenije, vse od Primorske do Prekmurja, Dolenjske (med temi je bilo 46 takih, ki so hkrati nastopale tudi v tekmovanju SRP).

O priljubljenosti in renomeju tekmovanja med drugim priča tudi podatek, da je v njem pomembno vlogo igrala večina članov prvih generacij slovenske malonogometne reprezentance (ustanovljene leta 1995): Stanislav Banič, Darko Daljević, Denis Delameja, Janko Dolenc, Andrej Dobovičnik, Gorazd Drobnič, Senudin Džafić, Darko Fele, Darko Križman, Jože in Robert Gačnik, Boštjan in Danilo Guček, Aljoša Kirsanov, Mito Kos, Dejan Kraut, Danilo Kurnik, Vojko Majcen, Primož Martinčič, Marko Pungartnik, Jože Pavšek, Danilo Pukšič, Esad Ramadani, Dušan Razboršek, Boro Ristevski, Dejan Simić, Davorin Šnofl, Zoran Tesko, Boris Tomažič, Milko Verboten, Andrej Vrhovec … Torej tudi vsi trije dosedanji selektorji; Dušan Razboršek je bil kot igralec prvak z ekipo Maratonci Inženiring Šarbek, Darko Križman, trener dvakratnih prvakov KMN Branik Talci in sedanji selektor Andrej Dobovičnik, ki je bil kot igralec prvak POP v ekipah Mizarstvo Krošelj in Domadenik Vizija.

 

Mali nogomet je plačal visoko ceno

Tekmovanje je zaradi postopnega upadanja zanimanja ugasnilo leta 2003. Razmerja na SLO malonogometni sceni so se sčasoma povsem spremenila; najdejavnejši klubi so se opredelili za futsal kot dvoranski šport. Vendar je ta razvojni prehod zajel le manjši del te nekdaj izredno množične rekreativne dejavnosti, saj zahtevam po višji ravni organiziranosti večina iz finančnih, kadrovskih in prostorskih razlogov ni zmogla slediti. In tako so zvečina znova tam, kjer so že bili pred desetletji, namreč prepuščeni lastni iniciativnosti, z izjemo posamičnih bolj ali manj (ne)uspešnih poskusov oživljanja in širšega povezovanja, denimo v režiji Slovenske malonogometne zveze (SMZ, ust. leta 2016) in še koga. A kljub mednarodnim dimenzijam zelo daleč od razsežnosti iz osemdesetih in devetdesetih prejšnjega stoletja. Tudi daleč od učinka, ki sta ga v več ozirih udejanjali tekmovanji Slovenski revialni pokal/SRP in POP Slovenije.

Posebej žalosten primer je Maribor. Mesto, v katerem je bil leta 1984 spočet prvi registrirani klub malega nogometa v Sloveniji in nekdanji Jugoslaviji (KMN Talci), mesto, v katerem je nekoč mrgolelo ekip (leta 1986 jih je v ligah igralo 68, na novoletnem turnirju pa 165) in nenazadnje mesto, iz katerega izhajata obe impresivni vseslovenski tekmovanji SRP članov in veteranov ter POP (skupno vzeto 41 sezon, 469 ekip s 6.500 različnimi igralci, 287 turnirjev, 4.067 tekem, 128.000 gledalcev). No, danes v tem mestu ni nobene lige več, poniknil je tudi sloviti novoletni turnir, na njegovem obrobju pa obstajajo le še trije klubi, Miklavž, Slemen in ŠD Brezje, slednji je bil letos celo prisiljen izstopiti iz prve SFL!? Naravnost neverjetno je, kaj je z brezpogojno zaostritvijo logističnih pravil in s popolno preselitvijo tekmovanj pod okriljem nogometne zveze v dvorane nastalo oziroma ostalo od malega nogometa. Ki je bil nekdaj najmnožičnejša športnorekreativna dejavnost v Sloveniji sploh (menda takoj za planinstvom). Ko je svojo ekipo za tekmovanja imela tako rekoč sleherna vas.

Znano je, da se NZS in njene območne zveze ukvarjajo zgolj z relativno maloštevilnimi formalno organiziranimi klubi, medtem ko so neformalne skupine, ki so ostale zunaj tega sistema, sčasoma začele izginjati s prizorišča. Mali nogomet je na račun uvedbe »reda in legitimnosti« plačal (pre)visoko ceno!

In še mimogrede: danes se za dvoranski nogomet tudi pri nas uporablja izraz futsal, ki je skovanka španskega porekla, torej tujka. In zastavlja se vprašanje, zakaj to ime ni poslovenjeno, kot to velja za t.i. veliki nogomet (football) in za večino ostalih športov. No, odgovor se najbrž skriva tudi v zadregi narekovalcev današnjih razmerij v SLO nogometu, ki pa malonogometnih dogajanj niti približno ne obvladujejo v celoti. Zanje pač obstaja samo futsal, in še ta po možnosti zgolj od leta 1995, ko je NZS turnirska prvenstva slednjič le nadgradila z ligaškimi tekmovanji in s konstituiranjem državne reprezentance ter njenim vključevanjem v največja svetovna in evropska tekmovanja. Nedvomno velik organizacijski dosežek, vendar pa je ta razvojni proces zajel le manjši del dotedanjega množičnega gibanja, ki odtlej nikoli ni več našlo samega sebe.

Borut Planinšič st., soustanovitelj in vodja tekmovanja 

 

Celotno kronologijo tekmovanja z igralci, ekipami, lestvicami najdete tu

KRONOLOGIJA POP SLOVENIJE 90 – 03